Ali ste vedeli, da borealni gozdovi predstavljajo skoraj tretjino celotne gozdne površine planeta? Med okoljskimi znanstveniki in ljubitelji narave poznani tudi kot "zelena krona planeta", borealni gozdovi so spektakel flore in favne, prilagojene hladnim vremenskim razmeram. Tako kot ostali gozdovi je vrednost njegove biotske raznovrstnosti resnično neprecenljiva. Poleg tega območja borealnih gozdov, ki ostanejo nedotaknjena (nespremenjena s strani ljudi), pomagajo ublažiti globalno segrevanje; saj prispevajo k določanju tako globalnega podnebja na Zemlji kot tudi odstotka CO2, prisotnega v ozračju.
Če želite izvedeti več o borealni gozdovi, njihove značilnosti, flora in favna, ne zamudite tega članka Zeleni ekolog.
Kaj so borealni gozdovi
Borealni gozdovi so tisti gozdovi, ki tvorijo homogen zeleni pas v cirkumpolarnem območju. Geografsko pokrivajo ozemlja Rusije, Kanade in Aljaske ter države, ki sestavljajo Skandinavijo: Švedsko, Norveško in Finsko; dosegla ocenjeno površino 920 milijonov hektarjev.
Znani so tudi po imenu zemeljskega bioma, ki jih označuje, tajga, pa tudi za biti najsevernejših gozdovih na planetu, saj se večina borealnih gozdov razprostira med 50° in 60° severne zemljepisne širine. Govorimo torej o gozdovih, ki jih lahko najdemo le na severni polobli Zemlje, saj je na južni polobli mogoče najti celinske mase na teh specifičnih zemljepisnih širinah.
V naslednjih razdelkih pobliže spoznajmo neverjetno borealni gozdni biom in spoznajmo, katere so njegove glavne značilnosti, pa tudi rastlinstvo in živalstvo, ki ga skrivajo njegovi gozdovi. Poleg tega vam v tem drugem članku Green Ecologist pokažemo, kaj je tajga: definicija in značilnosti.
Značilnosti borealnih gozdov
Območje planeta, ki ga zasedajo borealni gozdovi, je običajno razdeljeno na tri regije: morsko, celinsko in severno-celinsko, pri čemer je druga tista z največjo ozemeljsko razširitvijo. Poglejmo podrobneje, katere vremenske značilnosti lahko najdemo v vsakem od teh 3 borealne gozdne regije:
- pomorsko podconje: Temperature skozi vse leto so blage, z na splošno milimi zimami (do -3ºC v najhladnejšem mesecu) in hladnimi poletji (10-15ºC).
- celinsko podconje: zime so daljše in hladnejše (-20ºC do -40ºC), z obilnim snegom, ki pokriva gozdove za 5 do 7 mesecev, in suhim vetrom, ki zaletava drevesa. Po drugi strani pa so poleti dosežene povprečne temperature, ki se gibljejo med 10 in 20 °C.
- Severno-celinsko podconje: vključuje ozemlja Vzhodne Sibirije in Daljnega vzhoda. Na tem območju so zime zelo dolge in izjemno mrzle ter suhe (dosežejo lahko temperature tudi do -60 ºC). Kar zadeva poletja, so kratkotrajna in razmeroma topla, čeprav lahko ponoči zmrzne.
Flora borealnih gozdov
V borealnih gozdovih prevladujejo ekosistemi zimzelene rastlinske vrste kot so iglavci, jelke, borovci in tuje, za katere so značilni tudi igličasti listi ter plodovi in semena v obliki stožcev ali ananasa. Obstaja pa tudi veliko listavcev, s katerimi sobivajo, kot so breze, topoli in topoli.
Glede na regijo biom tajge v kateri živijo, glavne vrste borealne gozdne rastline so:
- V Severni Ameriki: rdeči bor AmerikePinus resinosa), lažna kanadska smreka (Tsuga canadensis), tvoj western (Thuja occidentalis), balzamova jelkaAbies balsamea), ameriška jelša (Alnus incana), breza Aljaska (Betula neolaskana), severnoameriški črni topol (Populus tremuloides).
- V Evraziji: beli borPinus sylvestris), sibirski macesen (Larix sibirica), sibirska jelka (Abies sibirica), azijska bela breza (Betula plaatyphylla), mongolski topol (Populus suaveolens), topol Siebold (Populus sibda).
Borealna gozdna favna
Vse živali tajge imajo določene anatomske in vedenjske prilagoditve, ki jim omogočajo uspešnejše preživetje v teh borealnih gozdovih, kjer prebivajo. Na primer, toplokrvni vretenčarji (endotermne živali) lahko ohranjajo toploto zaradi svoje velike velikosti in prisotnosti kratkih dodatkov (tako ušesa kot gobci, noge in repi). To jim omogoča, da se bolje prilagajajo nizkim temperaturam okoli sebe in ohranjajo nizko razmerje med površino in prostornino. Poleg tega imajo ptice in sesalci razvito izolacijsko plast, sestavljeno iz perja oziroma kože (maščobe); ki je pozimi navadno še debelejša kot poleti. Kljub tem prilagoditvam na podnebje se živali velikokrat odločijo za druge strategije, da se neposredno izognejo zimski sezoni. migracije (ptice) e hibernacije (nekateri sesalci). Več o tem vedenju lahko izveste v teh drugih člankih o tem, Katere živali se selijo in zakaj ter Katere živali prezimujejo in zakaj.
Poglejmo, kaj so naslednje najbolj značilne živali borealnih gozdov:
- ptice: križec (rod Loxia, katerega kljun vam omogoča enostavno odstranjevanje semena iz storžkov iglavcev), borealna sova (Aegolius funereus), severni zmaj (Ictinia mississippiensis), ribiški orel (Pandion haliaetus), sibylline chickadee (Poecile montanus) in kraljevi ščinkavec (Fringilla montifringilla).
- sesalci: karibuRangif.webper tarandus), grizli (Ursus arctos), lemingi (rod Lemmus in Myopus), borealni ris (ris ris), sem dvignil (Los los, največji med jeleni) in požrešniki (Gulo gulo, večja od podlasic).
- Žuželke: nekateri se prehranjujejo z iglavci, kot so gosenice te vrste Mesopolobus spermotrophus, mokarji ali mokarji (Hylobius naseljuje), kot tudi drugi koleopteri iz rodu Dendroctonus.
Če želite prebrati več člankov, podobnih Borealni gozdovi: značilnosti, rastlinstvo in živalstvo, priporočamo, da vnesete našo kategorijo Ekosistemi.
Bibliografija- López-Colón, J. I. & García, J. L. (19. 11. 2011) Borealni gozdovi. Ekologi v akciji: revija El Ecologista, št. 71.
- Dembner, S. (1993) Borealni gozdovi. Revija Forestry and Forest Industries International (Unasylva), FAO, letnik 43.
- Ekipa za pripravo. Temperatura narašča: globalno segrevanje in degradacija kanadskega borealnega gozda. Greenpeace Španija: povzetek.
- Shugart, H. & Smith T. (2000) Modeli za napovedovanje dinamike borealnih gozdov kot odziv na okoljske spremembe. Prispevek k analizi borealnih gozdnih sistemov. Revija Unasylva, FAO, Letnik 170.
